Karibi pozdravljeni

Prečkanje Atlantika je bil neverjeten izziv, poln napetih trenutkov, neviht in preizkušenj. Najhujši trenutki na morju so se prepletali s trenutki nepopisne lepote, ko sva končno prispela na Karibe.Veter naju kar naprej preizkuša. Včasih je tako močan, da avtopilot komaj sledi. Valovi so visoki, jadrnica pa se ziblje kot šibica na vodi. Vsak močan sunek naju zbudi. Najhujši dan na Atlantiku. Veter je bil napovedan s sunki do 32 vozlov, a kot vedno je bila realnost še hujša. Jadrala sva samo z glavnim jadrom in še to z dvema krajšavama. Meni je bilo slabo cel dan; bruhala sem dvakrat. Dramina mi povzroča nasprotni učinek, zato sem jo opustila. Enkrat sva morala celo pospraviti glavno jadro v času nevihte – ti trenutki so bili stresni. Najbolj strašljivi so bili nenadni črni oblaki. Daleč na obzorju opaziš temno gmoto, ki pa se v nekaj minutah znajde tik ob tebi.

Nevihte so prinašale močan dež in sunke vetra, ki so trajali okoli 15 minut, a se zdeli večnost. Med takimi trenutki sem strmela v oblake, da bi si zamotila misli – videla sem krokodile, razne geometrijske oblike na nebu. Na tej točki poti si resnično želiš le eno: varno priti do cilja. Najhuje mi je bilo zaradi slabosti. Sprva sem mislila, da bo morska bolezen trajala le nekaj dni, a me je mučila še dolgo. Včasih sem bila tako izčrpana, da nisem zmogla jesti, kaj šele sodelovati pri delu na jadrnici. Peter mi je pripravljal rehidracijske napitke in poskrbel za preproste obroke, a pogosto nisem mogla zaužiti ničesar. Že od začetka poti nama ni nikoli dolgčas, čeprav se zdi, da dnevi na morju tečejo zelo počasi. Ribe nisva ujela, čeprav sva občasno mislila, da je nekaj zagrizlo v vabo. A namesto ribe sva največkrat izvlekla morsko travo (Sagrado weed) – prav zanimivo grmičevje, ki kar lebdi na vodi. Morje je videti kot zeleno rjav travnik. Razlog pa verjetno tiči v temperaturi. Voda se ni spustila pod 29 °C, največ pa je bilo kar 31 °C. Nikoli si nisem mislila, da je Atlantski ocean tako topel!

Vreme zadnja leta res postaja vse bolj nepredvidljivo, kar ni presenečenje, če pomislimo, kako ravnamo z okoljem. Prav zato mi je jadranje všeč – izkoriščanje naravnih virov, kot je veter, je bolj prijazno naravi. Vetra pa nama nikakor ne manjka. Noči so napete, z močnimi sunki do 28 vozlov, in spanja je bolj malo. Močan sunek me zbudi, nato pa ne morem več nazaj zaspati. Na stranišče grem seveda zunaj, pripeta z varnostnim pasom. Peter gre z mano, da preveri, če je vse v redu in me ima na očeh – previdnost je na prvem mestu.

Saint Vincent in Grenadine: Od najhujših dni do Karibskega raja

Ko sva se končno približala cilju, sem občutila veliko olajšanje. Po dolgi poti sva prispela na Saint Vincent in Grenadine, v zaliv Young Island, ravno ob zori. Časovna razlika s Slovenijo je bila 5 ur, zato sva domačim sporočila, da sva živa in na cilju.

Končno se odpraviva na kopno, da urediva uradne formalnosti in poravnava vse obveznosti. Za Covid-19 naju niti vprašali niso. Občutek trdne zemlje pod nogami je bil neverjeten.

Popoldne sva prispela v zaliv Lower Bay, kjer sva se srečala z Ivjano  in njeno družino. Skupaj smo se odpravili pred Jack's beach bar in se pridružili skupini Slovencev, ki so trenutno na Karibih. Bilo je nepozabno – bela mivka, turkizno modro morje in prijetna družba. Čeprav sva po dolgi poti izčrpana, nama to okolje vrača energijo. Življenje na teh otokih je sproščeno in barvito. Če opišem z eno besedo, bi rekla zelo drugačno od tega kar poznamo.